Domači šibreni naboji za lov in šport

Uspešnost lovskega strela je po splošno uveljavljenih in med lovci priznanih merilih v enaki meri odvisna od kvalitete puške, uporabljenega streliva ter od znanja in izkušenosti lovca. Tu želimo pokazati na nekaj balističnih posebnosti, ki jih ima strel s šibrnim nabojem in ki so važne pri izbiri in uporabi naboja: le pravi šibrni naboj zagotavlja lovcu pri izbranem cilju največjo možno uspešnost. Poleg nabojev zvenečih imen tujih proizvajalcev, ki prihajajo preko meje v glavnem nekontrolirano, je na tržišču tudi domače lovsko strelivo, ki je nastalo sicer v sodelovanju z izkušenimi tujci, vendar je bilo temu dodano domače znanje, ki je bistveno pripomoglo h garantirani in mednarodno potrjeni kvaliteti našega šibrnega lovskega in športnega streliva.

Lastnosti strela s šibrnim nabojem so določene tako z geometrijo (kalibrom) in lastnostmi puškine cevi kot z velikostjo oziroma lastnostmi naboja. Tega označujejo predvsem z razmerjem teže šiber nasproti teži smodnika, s številom in velikostjo šiber, z lastnostmi smodnika ter z oblikovanjem notranjosti naboja: njegovega zamaška oziroma šibrne košarice, zapiranja naboja itd. Vse to določa, kako se bo v tistih nekaj milisekundah, koliko traja strel v puškini cevi, vzpostavil potreben pritisk plinov zgorelega smodnika, da ne bo presegel strogo določenih maksimalnih vrednosti in da bomo ob ustju cevi dobili potrebno hitrost šiber. Let šiber skozi zrak: vzdolžna in prečna širitev šibrnega snopa v odvisnosti od razdalje od ustja cevi, formiranje njegovega jedra in sipanje, upad njihove hitrosti in energije, vse to določata v skupni igri cev in naboj. Dobra puškina cev ne more popraviti vseh slabosti slabega naboja in dober naboj ne more povsem odpraviti slabosti slabe puške: odličnost zahteva tako dobro lovsko puško kot tudi dober lovski naboj, da pri tem o lovcu niti ne govorimo.

Največji dovoljeni pritisk plinov zgorelega smodnika v cevi predpisuje CIP, med tem ko delovni pritisk optimirajo proizvajalci lovskih nabojev sami. Maksimalni (delovni) pritisk je odvisen od kalibra in se giblje od 650 bar (400 bar do 500 bar) pri kalibru 12 ter do 720 bar (600 bar do 650 bar) pri kalibru 20, kar zagotavlja izstopno hitrost šiber na ustju cevi med 300 m/s in 400 m/s. Za nadaljni let šiber skozi zrak je odločilne važnosti oblika cevi in njena zožitev ob ustju cevi ter pot šiber v njeni notranjosti, ki mora biti takšna, da se bo zaradi medsebojnega trenja šiber oziroma njihovega trenja s steno cevi čim manj šiber deformiralo. Zmaličene šibre ne pomenijo le večjega zračnega upora in hitrejšega zmanjševanje hitrosti, ampak tudi njihov bistveno manj določen let: sipanje šiber je bolj naključno in tudi večje. Pravilno oblikovana šibrna košarica, ki naj preprečuje neposreden stik šiber s cevjo in dopolnjuje notranjo balistiko, je zato za dober zadetek odločujoča. Število šiber je glede na kaliber naboja in velikost šiber različno; približne vrednosti za naboje dolžine 70 mm podaja tabela I.

Ko šibre zapustijo puškino cev, se prične oblikovati šibrni snop, ki se z oddaljenostjo od ustja cevi značilno spreminja tako v prečni kot tudi v vzdolžni smeri. Prečno ali radialno sipanje svinčenih šiber lovce najbolj zanima, saj je od njega neposredno odvisna uspešnost zadetka. Središče zadetka je definirano kot težišče, ki ga določijo šibre iz jedra šibrnega snopa, ne pa vse šibre, ki bi jih dobili v dovolj veliki tarči v neki razdalji od strelnega mesta. Dogovorno se računa, da vsebuje jedro snopa 5/6 (80% do 85%) vseh šiber, obrobje pa 1/6 (15% do 20%). Obrobje sestavljajo deformirane šibre in šibre z podpovprečnimi hitrostmi. Jedro šibrnega snopa lahko spet razdelimo na prednjo efektivno polovico, ki vsebuje njegovih 70% šiber, ter zadnjo zaostalo polovico, ki vsebuje le 30% jedrnih šiber. Šibrni snop se z večanjem strelne razdalje značilno širi; njegov potek je zelo odvisen od tipa cevi (bolj ali manj zožena ali čisto cilindrična) ter od velikosti šiber: 2-1/2 mm šibrni snop je pri isti razdalj do 25% širši od 3-1/2 mm šibrnega snopa, vendar pa 4 mm šibrni snop ni nič ožji od 3-1/2 mm. Če pri tem upoštevamo število šiber v nabojih z različnimi velikostmi šiber, postane takoj jasno, da bo po tem kriteriju z velikimi šibrami v glavnem težje uspešno zadeti cilj.

Tabela I: Teža in število svinčenih šiber

Za presojo uspešnosti zadetkov s šibrnimi naboji se je uveljavilo vrednotenje zadetkov v tarčo premera 75 cm z notranjim krogom 37.5 cm. Tarča je razdeljena na 4 notranja in 12 zunanjih polj; štejemo zadetke iz 4 notranjih polj (N) in zadetke iz 12 zunanjih polj (Z), pri čemer ločimo število, gostoto in enakomernost zadetkov, pokritje, sipanje, najugodnejšo oziroma največjo strelno oddaljenost.

• Gostoto zadetkov dobimo iz števila zadetkov oziroma razmerja vsote zadetkov notranjih in zunanjih polj, pri čemer je upoštevati, da je površina zunanjih polj trikrat tolikšna kot je površina notranjih polj.
• Iz razmerja zadetkov v notranjem in zunanjem krogu 75 cm tarče, ki jih dobimo pri normirani strelni razdalji 35 m, se dajo s pomočjo tabel dobiti vrednosti za premer sipanja pri dobrem pokritju, optimalna strelna razdalja in največja strelna razdalja za različno velikost šiber; z večanjem števila zadetkov v notranji krog tarče se večata tako optimalna kot maksimalna strelna razdalja ter postopno tudi premer sipanja dobrega pokritja.
• Pokritje dosežemo, če dobimo v vsakem od 16 polj vsaj 12 (6) zadetkov z šibrami 2-1/2 mm (3 mm); če v nekem polju ne dosežemo zahtevanih zadetkov, to polje ni pokrito in skupna pokritost ni več 100%.
• Z večanjem strelne razdalje se zmanjšuje število zadetkov v tarčo: največjo dobro strelno razdaljo dobimo pri nekem dogovorjenem najmanjšem številu zadetkov, ki znaša na pr. za 2-1/2 mm šibre 48 zadetkov, za 3 mm šibre 24 zadetkov ter za 3-1/2 mm šibre 10 zadetkov v notranji del tarče.
• Enakomernost zadetkov govori predvsem o kvaliteti nabojev ter puške in se nanaša na enakomernost sipanja zadetkov.
• Sipanje določamo s premerom kroga, v katerem se nahajajo vsi zadetki; premer kroga z večanjem strelne razdalje narašča približno linearno tako, da imamo na pr. pri normalno zoženi cevi pri 20 m premer kroga sipanja 60 cm, pri 35 m pa že 110 cm. Tu je potrebno poudariti pomen različnih puškinih cevi pri doseganju velikosti kroga sipanja, saj se velikosti kroga bistveno razlikujeta pri cilindrični cevi in pri polno zoženi cevi, kot to kažejo podatki iz tabele II.

Tabela II: Premer kroga celotnega sipanja (cm) v odvisnosti od razdalje in od tipa cevi

Zaradi različnih izstopnih hitrosti posameznih šiber iz cevi in zaradi njihovih različnih zračnih upornosti dobimo pri njihovem gibanju skozi zrak vzdolžno razpotegnitev snopa šiber, kar označujemo tudi kot vzdolžno sipanje. Strelni snop šiber se z večanjem strelne razdalje vzdolžno povečuje in lahko doseže dolžino tudi več kot 2 m; največjo hitrost imajo šibre na čelu snopa, najmanjšo v repu. Zaradi njihove značilne balistično ukrivljene poti se zato te v cilju razpotegnejo bolj po vertikali kot prečno, kar povzroča večanje vertikalnega sipanja z večanjem strelne razdalje. Velja, da je za dober zadetek odločujoč le jedrni del šibrnega snopa, saj ima le ta del na običajnih strelnih razdaljah dovolj veliko hitrost oziroma dovolj veliko kinetično energijo; dolžina jedrnega dela strelnega snopa je manjša od enega metra.

Srednja hitrost in energija šiber
v odvisnosti od razdalje do cilja

Slika 1: Hitrost in energija šiber

Poleg navedenih balističnih posebnosti strela s šibrnim nabojem sta osnovnega pomena za njegovo uspešnost predvsem hitrost šiber ter njihova energija v ciljni ravnini: cilj mora zadeti (cilju) ustrezno minimalno število šiber in posamezna šibra mora pri tem imeti neko minimalno energijo. Hitrost ter od mase in kvadrata hitrosti odvisna kinetična energija šiber se z oddaljenostjo od ustja cevi karakteristično spreminja; ko govorimo o povprečni hitrosti šiber in o njihovi energiji na določeni razdalji, mislimo le na šibre v jedru snopa, to je na onih 5/6 vseh šiber, ki jedro tvorijo. Na sliki 1 imamo prikazano odvisnost srednje hitrosti in energije šiber v odvisnosti od velikosti šiber in od strelne razdalje. Z oddaljenostjo do cilja hitrost upada, z njo pa tudi kinetična energija zrna, zato lahko na podlagi prikazanega diagrama iz minimalne potrebne energije ugotovimo največjo strelno razdaljo do cilja, pri kateri še lahko upamo na uspeh. Vidimo, da igra pri tem veliko vlogo velikost šiber, saj pomenijo večje šibre večjo energijo v cilju kot manjše in posledično s tem tudi večjo strelno razdaljo. Pri tem smo izhajali iz dejstva, da je izstopna hitrost šiber iz cevi za vse šibre enaka in znaša 360 m/s, kar je splošno privzeta srednja vrednost začetne hitrosti; posebnost šibrnega strela je tudi v tem, da nekaj % odstopanje v začetni hitrosti ne pomeni istega % odstopanja hitrosti v cilju, ampak je odstopanje v cilju občutno manjše. Pri presoji največje strelne razdalje moramo upoštevati še karakteristično sipanje puškine cevi: z zoženo cevjo, ki dosega manjši premer kroga sipanja, bomo dobili večjo maksimalno strelno razdaljo; zaradi podobnega razloga bomo dosegali tudi večje strelne razdalje s puško manjšega kalibra.

Pri lovu običajno upoštevamo predvsem optimalne strelne razdalje, maksimalne strelne razdalje so lovcu bolj orientacijski pripomoček, ki mu pove nekaj o zmožnostih njegove opreme. Po francoskih podatkih so za močno zoženo cev kalibra 12 največje strelne razdalje med 43 m pri 2-1/2 mm šibrah za strel na jerebico ter 48 m pri 3-1/2 mm šibrah za strel na zajca. Največja optimalna strelna razdalja je tista razdalja, pri kateri še dosežemo potrebno pokritje cilja ter potrebno skupno (minimalno) energijo šiber, ki zadenejo cilj: le določeno najmanjše število šiber in njihova skupna energija sta namreč zadosten pogoj za doseganje strelnega šoka pri lovskem plenu. Uspešnost strela zato poleg hitrosti in energija šiber določa tudi število šiber, ki zadenejo cilj. V tabeli lIl so prikazani statistično verjetni zadetki šiber na površino, ki je enaka površini prečno bežečega zajca, in njih skupna energijska vrednost (izražena v Joulih) za dvoje vrst šiber; verjetnost zadetkov bo zagotovljena le, če cilj zadene jedrni del šibrnega snopa - ta pogoj pa je dobesedno v rokah lovčeve spretnosti in znanja.

Tabela lIl: Verjetno število zadetkov in njih skupna energija

Pri pravilni izbiri ustreznih šibrnih nabojev nastajajo napake prav pri presoji med tem, da zagotavljajo debelejše šibre daljšo strelno razdaljo, in dejstvom, da je z debelejšimi šibrami težje zadeti cilj, ker dobimo z njimi zaradi njih manjšega števila slabše pokritja cilja. Delitev šibrnih nabojev po namenu glede na debelino svinčenih šiber, kot ko kaže tabela IV, je bolj posledica tradicije kot pa optimalne izbire. Izkušeni lovci vedo, da je mogoč dober zadetek tudi v drugačnih "neugodnejših" kombinacijah in da je poleg naboja nujno upoštevati lastnosti lovske puške. Puške s cilindričnimi cevmi so z ozirom na velikost sipanja primerne za razdalje do 25 m in je z njimi na večjih razdaljah tudi ob uporabi večjih šiber težje zadeti, puške z zoženo cevjo pa imajo optimalne strelne lastnosti pri večjih razdaljah in zato pri razdaljah nad 25 m zahtevajo naboje z debelejšimi šibrami. Pri tem ne smemo pozabiti na varnost pri lovu, saj je zaradi večje strelne razdalje potrebna mnogo večja previdnost prav pri strelu z debelejšimi šibrami.